»Otroci živijo v zelo slabih razmerah. Živijo v prebežniških centrih, v katerih je trikrat, štirikrat ali celo petkrat več ljudi, kot pa bi jih glede na zmogljivosti lahko sprejeli.«
»Stanje teh otrok se bo samo še poslabšalo, če se takoj ne preselijo na celino ali v katero drugo evropsko državo, ki jim lahko pomaga pri zdravljenju, ki si ga zaslužijo.«
»Živim v delavski soseski Hortaleza. Vsakič, ko sem na ulici, kjer je center za otroke prebežnike, srečam ženske, ki mi povejo, da jim je policija naročila, naj ne nosijo nakita na ulicah. Srečam matere, ki so zaskrbljene, ker se njihove hčere domov vračajo pozno in se bojijo, da bodo napadene.«
»Skušali smo doseči dogovor z vsemi članicami EU-ja in jim rekli: za božjo voljo govorimo o 3.000 otrocih (...) Ali jih ne moremo razdeliti med 27 držav, tako da lahko Evropa pokaže solidarnost? Žal odgovor ni bil pozitiven.«
»Razumem, da zdravniki nasprotujejo uporabi rentgena za določanje starosti mladih prebežnikov. Toda starost moramo določiti. Ker ima to vlogo v azilnem procesu in kadar obstaja dvom, tudi v pravnem postopku. Zato moramo odkriti način, kako to narediti čim manj invazivno.«